Madhurya Bhuvan – »Sweet Home« (Anja in Lija)

Vsako jutro se peš odpraviva do centra za mentalno ovirane, ki je pri sestrah kakih 10 minut stran. Prideva približno ob 9h, ko zaključujejo z zajtrkom, ki je vsak dan isti – nekakšna bela vodena kaša. V jedilnici sedijo na tleh; na eni strani 50 žensk in na drugi strani 15 moških. Vsi so stari nad 16 let, nekateri so že skoraj kakor upokojenci, a jih osebje vseeno vse naziva s »children«. Ko pojejo, prinesejo vsak svojo posodo in prtiček, katere zlagava na kup. Posodo potem na vozičku odpeljemo v pomivalnico, kjer pomagava splakovati in brisati, ostali pa medtem čistijo jedilnico, dvorano in hodnik. Ko pomijemo, imava nekaj minut za druženje, nato pa je ob desetih na vrsti čaj. Vsakemu deliva po 4 piškote, sestre pa jim nalijejo pijačo. Midve greva na čaj k sestram v njihove prostore, ki se nama zdijo zelo domači. Včasih se nama pridruži kakšna sestra, ki zna angleško in malo poklepetava. Izvedeli sva, da je veliko žensk v centru posledica neuspelih splavov (punčke so manj željene – danes zato poizvedba o spolu otroka pred rojstvom ni dovoljena) in da se za večino ljudi v centru njihove družine sploh ne zmenijo. Nekateri »otroci« staršev sploh nimajo ali pa jih ne poznajo. Sestre morajo imeti dve leti dodatnega usposabljanja za delo z ljudmi v centru, ki imajo Downov sindrom, celebralno paralizo, mikrocefalijo, avtizem ali kakšne druge mentalne motnje v različnih fazah. Veliko odraslih ima več motenj hkrati. Zdravnik jih obišče vsakih petnajst dni, da jim predpiše tablete ali vidi, če je kakšna sprememba, napredek. Za njih je s strani sester in učiteljic dobro poskrbljeno. Kljub rutini so videti srečni in zadovoljni.

Po čaju se ob 10.30 odpravimo v sosednjo stavbo, kjer poteka pouk v različnih učilnicah. V eni učilnici so ženske z najnižjim IQ-jem, kjer le sedijo v krogu in se zibljejo, godejo, mrmrajo… Zelo pomembno se nama zdi delo ena na ena z njimi, saj se jim lahko le tako približaš in vzpostaviš nek kontakt, saj večina ni pretirano odzivna in komunikativna. Z nekaterimi moraš delati kot z dojenčki, saj so na ravni 6-mesečnega otroka. V drugi učilnici so ženske z malo višjim IQ-jem, ki sestavljajo sestavljanke iz lesenih koščkov – vedno istih 6, ki si jih med sabo menjavajo. V naslednji učilnici ženske barvajo pobarvanke in jih potem razstrižejo, malo tudi šivajo. Največ žensk je v večji učilnici, kjer delajo razne izdelke, rešujejo delovne zvezke za matematiko in jezik, šivajo, pletejo, plešejo, pojejo… Večina pleše in šiva bolje od naju . Izdelke (zapestnice, ogrlice, vence, pobarvani listi, voščilnice, sobni okrasi…) je mogoče tudi kupiti po zelo nizkih cenah (20-50 rupijev). En dan so se šle ženske tudi ven rekreirat – metanje krogle, hitra hoja in tek. V zgornjem nadstropju je tudi majhna soba z računalniki, kjer igrajo preproste računalniške igrice (spomin, štetje števil, pisanje lažjih besed, učenje latinice, razvrščanje likov…). Eden od fantov si je poleg igric celo prižgal glasbo na računalniku, da se je lažje skoncentriral . V pritličju so fantje, ki imajo dve učilnici; v eni imajo pouk delanja vzorčkov, učenja abecede, pisanja enostavnih besed – podobno kot ženske, v drugi pa ustvarjajo predpražnike, nekateri tudi tukaj pišejo, nekateri sestavljajo avtomobilčke in hiše iz legokock, sestavljajo like,… Pouk poteka dve šolski uri, vmes je petminutni odmor za WC. Večina gre na stranišče sama. Ob dvanajstih je kosilo, ki ga naznani pesem po zvočnikih. »Otroci« si umijejo roke, se postavijo v vrsto od najmanjšega do največjega in odkorakajo proti jedilnici. Pred jedilnico se sezujejo in sedejo na svoja mesta, ki so vedno ista. Sami so zadolženi za pripravo vsega pribora. Pred začetkom je molitev: sestra štirikrat pove vsakič drugo besedo, »otroci« jo na ves glas ponovijo. Pri kosilu pomagava pri razdeljevanju hrane; vsak dobi 3 »čapatije« in potem še kakšnega za »repete«, sestre razdelijo zelenjavo in riž, midve še omako in vodo, na koncu pa včasih dobijo tudi banane, ki jih malo olupimo, da jih lažje pojejo. »Najbolj težki primeri« jedo s predpasniki, pri jedi jim pomagajo sestre. Takoj, ko pojejo, jih odpeljejo ven iz jedilnice, da jih umijejo. Malo pred koncem kosila (12.30) se odpraviva nazaj v Unteshwari, vasico, kjer živimo.

Petek je dan za striženje, umivanje in oljenje las, striženje nohtov ter čiščenje ušes, ki poteka v času pouka. Namesto pouka dopoldan popoldne pomagajo pri čiščenju zelenjeve. Midve sva pomagali pri razčesevanju in oljenju las. Pričakovali sva, da jima ne bo všeč in se bodo upirali, a so bili nasprotno vsi veseli najine pozornosti in so se brez težav prepustili najinim spretnim rokam . Danes (18.08.) je bil poseben dan, ker neka religija praznuje novo leto. Ni bilo šole, v centru pa so praznovali tako, da so namesto pouka gledali televizijo in se pri tem zelo zabavali, četudi niso ravno razumeli vsebine filma in reklam vsakih deset minut . Malo pred kosilom naju je ena izmed učiteljic poklicala v sosednjo sobo, kjer so razvrščali stvari iz škatel. Pripravila nama je tradicionalne »gujarati« noše in oblekla najprej Anjo in nato Lijo. Sledilo je veliko slikanja s sestrami in učiteljicami. Pokazat sva se šli tudi glavni sestri Elsi, ki je sicer Kolumbijka. To pride prav Anji, ki se z njo lahko pogovarja v španščini.

Špansko govorijo tudi nekateri drugi tujci tukaj, med drugim tudi 6-članska španska družina, ki je tukaj na dopustu, in učitelj Juan, ki že 5 let prihaja sem prostovoljno pomagat za dva meseca.

Morava priznati, da se vsak dan s strani osebja in »otrok« počutiva bolj sprejeti, zaželjeni in del tima. Vsako jutro se že veseliva Banoli z aparatom, ki se ves čas smeji, saj je takoj opazila, da tudi Anja nosi zobni aparat, tako da se že med zajtrkom začneta spogledovati :-); Laxmi, ki je le malo zaostala in velikokrat pomaga drugim »otrokom«; besne ženske, ki včasih druge grize in tepe, a se pomiri, ko boža naša »čista« stopala ; Relsona, ki ima Downov sindrom, a obvlada angleščino in nama prevaja
gujarati; fanta s polidaktilijo (6 prstov na vsaki roki), ki Liji nenehno mežika in maha – zgleda se je vanjo zaljubil :-); starejše ženske, ki težko obvladuje gibe svojega telesa, a se nenehno smeji in kaže po sobi; fanta s skoliozo (zelo skrivljena hrbtenica), ki je izredno pameten in obvlada sestavljenje motorjev; Pratika, ki ima hudo cerebralno paralizo in očesne težave, a je odličen v sestavljanju hiš in se želi fotografirati z vsakim dokončanim izdelkom… Posebno se je obema prikupil tudi downovček Jeldeep, ki je v centru šele dober mesec in je star okoli 16 let. Ker je nov, je zelo sramežljiv in deluje malo žalosten. Ko je četrti dan odšel domov zaradi praznikov (15.08. je Independence Day), sva bili zelo potrti – glavni sestri sva namreč ravno prejšnji dan rekli, da ga bova v prtljagi pretihotapili domov :-).

Vsi »otroci« zelo skrbijo drug za drugega, recimo pridržijo lonček ali krožnik tistim, ki tega ne zmorejo. Večinoma so dobre volje in zelo ubogljivi. Opažava, da sestre z njimi nimajo večjih težav, a jih obenem občudujeva, ker to delo zahteva veliko mero empatije in potrpežljivosti in je le-to njihovo življenjsko poslanstvo. Obenem so do naju zelo prijazne, večkrat se tudi pošalijo z nama, čeprav večina ne govori prav dobro angleško in jih dostikrat ne razumeva. Včasih nama je težko ob misli, da so ti ljudje tukaj do konca svojega življenja (nekateri so tukaj že več kot 30 let). Vsak dan poteka približno enako in rekdokdaj se zgodi kaj novega. Upava, da lahko z najino prisotnostjo lahko pripomoreva k popestritvi njihovega rutinskega vsakdana. Ne moreva verjeti, da bova z njimi samo še tri dni in sigurno jih bova malo pogrešali, saj so nama s svojo nepokvarjenostjo, simpatičnostjo ter vsakodnevno dobro voljo zelo prirasli k srcu in vsakič, ko jih zagledava prihajati, pomisliva: Naši grejo! 🙂

About the Author:

Leave A Comment