Feels like home!

Pripeljali smo se čez veličastna vrata, prijetno stisnjene v sicer velikem avtu za to okolje. Bilo je že pred več kot enim tednom in ne morem verjeti, da čas tako hitro beži mimo. Pripeljal nas je naš zabavni, odprti in samooklicani črno-beli gostitelj misijonar father Girish.

1-DSCN8523

Pričakala nas je gruča nasmejanih otroških, najstniških in odraslih obrazov. Težko so pričakovali naš prihod in takoj so želeli izvedeti vsa naša imena. Misionarsko središče Unteshware je majhna ‘vasica’ v kateri živi trideset družin in dva jezuita father Girish naš gostitelj in father Antony. Ljudje živijo v preprostih hiškah, skoraj vsak ima svojega kužka (sicer so vsi enake pasme, zato vse vsak dan sprašujem, kako jih razločijo). Skoraj vsak ima tudi svojo kravico ali bivola. Včasih so te živali prav strašne, gledajo te, kot da si padel iz lune. Petra se je tudi preizkusila v molzenju bivola, moram priznati da ji je šlo odlično, pravi da bo imela svojo kravico ko bo velika. Ljudje v vasi so nas odlično sprejeli. So zelo gostoljubni in nisem mogla verjeti, da so nas povabili čisto v vsako hiško. Zadovoljni so s tistim majhnim, kar imajo in to radi pokažejo ter delijo z drugimi. V Indiji se v znak spoštovanja kulture in ljudi pred vsako hišo sezuješ. Vsi hodijo bosi v svojem bivalnem prostoru. Njihovo prebivališče je sestavljeno iz enega, dveh ali treh prostorov. Kuhinje in spalnice ter dnevne sobe v enem. Veliko sedijo na tleh. Tudi starejše ženske so zelo gibčne, celo bolj kot jaz. V znak sprejetja v svojo vas intradicije so nas tudi ovenčali in zaznamvali z rdečo piko in rižem na čelu. Vsako soboto, nedeljo in sredo se udeležimo svete maše v tukajšnji cerkvici. Vse smo navdušene nad petjem in iskreno molitvijo vseh pri maši.

Ko takole opazujem vaščane, kako jih lahko razveseli vsaka za nas še tako majhna malenkost, že samo z nasmeškom ali stiskom dlani. Presrečna sem, ko vidim te obraze otrok s katerimi se vsak dan igramo in se skupaj učimo. Vedno nas popoldne pričakajo, ko se vrnemo z dela, da jim lahko posvetimo svoj čas. Fantje iz vasi so nas poskusili naučiti igrati kriket, pa so raje opustili to idejo, ker smo zgrešile vse žoge. Haha. Odbojka nam gre pa odlično od rok. Naučili so nas še nekaj drugih iger, ki se jih igrajo. Zanimivo je, da so vse igre zelo kompleksne, vendar zanje ne potrebuješ ničesar posebnega. Uporabijo stvari, ki so vedno pri roki: kamenje, čevlje, …

Kot pravi father Girish je dati svoj čas za ljudi privilegij in biti človek za ljudi je čast. Tudi mi imamo to čast, da smo bile poklicane v Indijo, kjer poskušamo ljudem polepšati dan ali celo življenje. Takšno poslanstvo je težko. Težko je pozabiti nase in druge postaviti v ospredje. Ni nemogče, je pa težko. Ugotavljam, da res ni potrebno veliko, da je življenje res polno in zares srečno. Zato se ne rabiš truditi na vse pretege in z materialnimi dobrinami, potrebuješ samo malo ljubezni in malo bližine. Jezus je poklical apostole. Zakaj? Ne da bi bili njegovi sužnji ali poveličevalci … preprosto je želel, da bi bili. Da bi bili za druge. Da bi bili in šli ter vsem povedali, da je Jezus živ!

1-DSC_3516.NEF  1-DSC00199 1-DSC00223 1-DSC00465 1-DSC00477 1-DSC00168  11857490_10205518129527245_341792377_n

V mirni vasici na severozahodu Indije v Gujaratu je primeren prostor in čas, da se te takšne ‘velike’ besede dotaknejo. In je priložnost, da jih ponesemo tudi naprej med svoje prijatelje.

About the Author:

Leave A Comment