Delo v bolnišnici (Maša in Neja)

Že skoraj štirinajst dni poteka vse po ustaljenem dnevnem redu. Zjutraj naju Shanibay odloži na delovnem mestu – bolnišnici v Kadiju. Bolnišnica je skromno opremljena, nič kaj primerljiva evropskim standardom, ampak opažava da so tu zdravniki bolj praktični. Vsak dan najprej narediva en obhod po bolnišnici in pozdraviva zaposlene.

Ginekolog naju povabi v svojo pisarno in nama kaže ultrazvok dekleta, za katerega bi rekla, da je staro petnajst. Trideset je. Vprašam jo, če je poročena. Ugotovim, da je malce neumno vprašanje.

“If she is pregnant than she is married.” mi odgovori doktor.

“What happens if they get pregnant and they are married?” vprašam.

“They don’t.” odgovori.

“What about accidents?” spet vprašam.

“No accidents.” se nasmeje.

Razume stanje na zahodu in je zelo odprt.

Na steni visi napis: “Prenatal sex determination prohibited”. Doktorja povprašava o tem in nama razloži, da je seznanitev pacientov s spolom dojenčka prepovedana, in sicer zaradi večje želje po rojstvu fantkov v kulturi. Pred petnajstnimi leti, ko determinacija spola še ni bila prepovedana, je bilo ogromno število splavov deklic.

Večina nosečnic v ambulanti je slabokrvna, kar se opazi po bledem jeziku. Veliko pacientk pride na prvi pregled šele po 30. tednu nosečnosti, kar je zelo pozno, še posebej ker jim je potrebno zvišati raven hemoglobina v krvi nad deset gramov. V tako kratkem času se je ne zviša z zdravili, temveč pacientka potrebuje posebno terapijo. Dr. Patel vpraša pacientkinega moža, če bi rad drugo ženo. Odgovori, da ne. Da je zadovoljen. Vpraša, če bi jo rad izgubil ob porodu. V zadregi odgovori, da ne. Nato ga vpraša, zakaj potem ne poskrbi za njo in jo pripelje k zdravniku pravi čas. Mož se nasmeje. V njegovih očeh je videti nelagodje. Parag izobražuje svoje pacientke in njihove družine, da bi v prihodnje bolj pazili na svoje zdravje.

Upravitelj pravi, da naju bo odpeljal v “danger department”. Ko vstopiva, nama ni popolnoma jasno, kaj je tu nevarnega. V ambulanti sta dva zobozdravnika (Mac in Poo), odlitki zobovja in zobozdravniški stoli. Ugotoviva, da je imel v mislih “dental department”.

Ogromno pacientov ima karies, ki pa je tudi najpogostejši vzrok za puljenje zob. Pri zgodnjih fazah ga lahko le postrgajo z zob, a večinoma njihovi zobje niso v zgodnji fazi. “Caries. Care Less.” se nasmeje dr. Markand.

Z Purvi, Marknom in Mahindro se vedno nasmejiva. Tu polniva injekcije z lokalnim anestetikom, lidokainom. Marken naju vpraša če jih bova injicirali bolnikom, s čimer se strinjava, če lahko zvadiva na njem.

Dr. Patel (ginekolog) naju povabi v operacijsko. Pred njo se sezujeva, on pa nama pokaže na kup japonk, češ naj si jih obujeva. Pride njegova žena, tudi ginekologinja. Dogovorjen zakon, a izgledata srečna. Baje se velikokrat za zakon dogovorijo po profesijah. Skupaj bosta izvedla carski rez, in sicer zaradi popkovine, ki je ovita okrog dojenčkovega vratu, in ga lahko zaduši pri naravnem porodu. Spola še ne vemo, ker je determinacija spola pred porodom v Indiji pač prepovedana. Trup ji razkužijo z jodom, nato začnejo z rezi. S skalpelom dr. Patel zareže globoko v kožo in jo postopoma odpre, žena pa mu pomaga. Bledega dojenčka potegnejo ven, gospa v sariju (predvidevam, da babica) ga položi na kovinski pladenj in odnese na drugo stran operacijske, kjer mu preko maske dovaja kisik. Otrok počasi dobiva barvo, njegova mama pa krvavi bolj kot je pričakovano. Njena kri odteka v velike kozarce, podobne tistim za vlaganje kumaric. Z opojnimi gazami pivnajo kri, ki na srečo ni vztrajna, in kmalu preneha teči. Dr. Patel naju napoti v drug operacijski teater, medtem ko z ženo še zapirata pacientko.

“Hernija. Amebija.” nama razlaga doktor, a ga ne razumeva. Pogleda naju in vpraša kaj študirava. Sva super »zdravstveni« tim: Maša – farmacija in Neja – grafično oblikovanje in fotografija. Zamaje z glavo in se posveti raje operaciji.

Obiščeva Ketana na ortopedskem oddelku. Z mavcem povija paciente in preoblači njihove rane. Sorodniki kot običajno spet sedijo zraven, eden izmed njih kar po turško zraven pacienta, ki ga asistent previja. Drugi sorodnik pomaga gladiti mavec, tretji pa drži pacientovo nogo v zraku. Skratka sorodniki so tu zelo praktični in običajno pomagajo zraven. Ko Ketan injicira pacienta v zadnjo plat, mi šepetaje prigovarja, naj poskusim.

Predzadnji dan dela prvič obiščeva oddelek za interno medicino. Dr. Alpesh Parajapati odlično govori angleško, zato ga zlahka razumeva. Skritizira indijski farmacevtski sistem, kjer nikomur ni važna medsebojna interakcija zdravil, ampak le da se jih predpiše čim več. Pacienti k njemu hodijo z vrečkami tablet brez škatlic in navodil. Pove, da jih veliko jemlje zdravila le nekaj dni. Ko opazijo, da je boljše – božja volja, prenehajo. In tako naprej in naprej. Nezaključeni cikli.

Zdravnik naju opozori o epidemiji malarije v monsunskem obdobju. Na našem območju. V bolnišnici v vrstah čakajo malarični pacienti. Ker so nas slovenski zdravniki mirili s karto malaričnih območij, na kateri ni bilo Gujarata in Zahodne Bengalije, nimamo s seboj nikakršne preventive. Pa tudi drugače v Sloveniji tri škatlice Malaronov, ki bi jih potrebovale za celotno obdobje v Indiji, stanejo sto petdeset evrov. Pravi, da nam jih lahko predpiše. Zavrnemo ga, kajti se zavedamo, da njihovi antimalariki povzročajo številne nezaželene stranske učinke, ki so precej pogosti. Pove tudi, da je deževno obdobje tudi sezona kober in škorpijonov ter njihovih pikov. Predvsem na vaseh. Pomislim na svoje jutranje sprehode in kje vse hodimo.

Danes zaključiva delo v bolnišnici. Kar malce se nama že toži po vseh asistentih, zdravnikih, osebju in bolnikih. Veliko sva videli in se še več naučili. Bolnišnica v Kadiju zaseda prav posebno mesto v najinem srcu.

About the Author:

Leave A Comment