Centri Matere Tereze in Shanti Dan (Maša)

Blažena Mati Tereza se je rodila 26. avgusta 1910 v Skopju. Že od malih nog so jo njeni starši učili, da mora moliti h Bogu in mu zaupati ter pomagati bližnjim. Njena družina je pomagala vsakomur, ki je zaprosil za pomoč, tako se je že mala Tereza naučila prisluhniti potrebam revnih ljudi in nadaljevala šolanje za sestro.

Njeno poslanstvo sestre jo je pripeljalo v Kolkato, kjer je bila soočena z veliko revščino. Mati Tereza je velikokrat slišala govoriti Jezusa: » My little one – come, come, carry Me into the holes of the poor. Come, be My light. I cannot go alone – they don’t know Me – so they don’t want Me.« (»Moja najmanjša – pridi, pridi, ponesi me v luknje revščine. Pridi, bodi moja luč. Ne morem iti sam – ne poznajo me – torej me ne bodo želeli.«) Na podlagi tega Jezusovega klica je ustanovila skupnost Misijonark ljubezni in številne centre po Kolkati in svetu, ki so namenjeni najrevnejšim ljudem. Sestre Misijonarke ljubezni skupaj s številnimi prostovoljci s celotnega sveta pomagajo sirotam, mentalno in fizično oviranim, starejšim in umirajočim.

Anja, Kristina, Lija in Maša smo se odločile, da gremo pomagati Misijonarkam ljubezni v različne centre. Zjutraj smo se z ostalimi prostovoljci po sv. maši zbrale v  Mother’s house (hiši Matere Terezije) pri zajtrku. Čaj z mlekom, toast in banana. Skromen zajtrk, ki nas glede na razkošje, ki nam ga je podarjal Girish, spomni, da smo tu za druge. Preden se začne delovni dan, nas sestra lepo pozdravi in skupaj zmolimo molitev in zapojemo pesem ter se poslovimo od prostovoljcev, ki tisti dan odhajajo. Nove prostovoljce prvi dan sestra Mercy Maria napoti v center, kjer je tisti dan najmanj prostovoljcev in nujno potrebujejo pomoč. Tako smo bile me za prvi dan napotene v Shanti dan.

Shanti dan je center, kjer domujejo mentalno ovirane najstnice in ženske; me smo skrbele za najstnice. Najprej smo v ogromnih bazenih prale in ožemale perilo, ki smo ga nato na strehi centra obesile. V centru domuje 70 najstnic in po odmoru za čaj, ki smo ga imele z ostalimi prostovoljkami, smo se razdelile po skupinah, sestavljenih glede na obliko mentalne oviranosti žensk, s katerimi želimo delati. Anja se je odločila za delo z avtisti, medtem ko smo ostale delale z najstnicami z lažjo obliko mentalne oviranosti.

Učiteljica mi je predstavila deklico, ki se je tisti dan učila črkovanja in pisanja naslova centra. S pomočjo kock s črkami sem ji napisala »Shanti dan«, nato pa sva skupaj črkovali in pisali v zvezek. Ponovili sva trikrat in nato sem prekrila besedo, da mi je črkovala sama. Po približno dvajsetih minutah učenja in truda sva bili obe veseli napredka, ki sva ga z veseljem predstavili učiteljici.

Ob tej najstnici sem se ogromno naučila. Samo majhna genetska napaka in rojstvo v Indiji, kjer starši pogosto zapustijo mentalno ovirane otroke, pa bi lahko pristala na stolu nasproti mene, kjer bi se trudila s svinčnikom pisati pravilno obrnjeno črko »S« in ravno črko »N«, ki je kljub trudu vijugasta.

Sledilo je kosilo. Vsem deklicam smo nadele slinčke, nato pa se je pričelo hranjenje. Pri hranjenju smo morale vse aktivno sodelovati. Žlička v usta, zakasnjen ugriz, rahlo žvečenje in goltanje hrane. Popolnoma mehansko. Hrana je vsak dan ista; riž z malo omake, da se lažje poje, za poplakniti pa voda.

Po kosilu sledi počitek. Tiste najstnice, ki lahko hodijo, gredo same do postelj, ostale z vozički odpeljemo in jih nato po dve prostovoljki eno po eno dvignemo v postelje. Ko so vse v posteljah, je čas da gremo prostovoljke domov.

Po končanem prvem delovnem dnevu smo bile vse psihično in fizično utrujene. Najbolj sem si zapomnila Lijine besede: » V Gujaratu so mentalno ovirani ljudje plesali, peli, se igrali in učili. Bili so srečni. Tu niso. Sestre se trudijo, ampak skrbijo samo za zadovoljitev njihovih osnovnih potreb. Najstnicam manjka veselje v očeh.«

Shanti dan je bil nepozabna izkušnja, ampak že prej smo se odločile da bomo delale v drugih centrih. Anja in Lija sta že v Kadiju delale z mentalno oviranimi najstniki in starejšimi ter sta si želeli v centrih drugačne izkušnje, medtem ko se Kristina in Maša ne čutiva dovolj usposobljeni za delo z mentalno oviranimi osebami. Tako sta se drugi delovni dan v Centrih Matere Tereze Anja in Lija odpravili v Shishu Bhavan (center s sirotami), Kristina in Maša pa v Nirmal Hriday (center z umirajočimi).

About the Author:

Leave A Comment