Razmišljanje brez zaključka

Odštevamo zadnje ure našega bivanja v Gambelli. Rada bi vam opisala vsak pomembnejši dogodek, vsak dogodek, ki mi je postavil nova vprašanja … pa se bojim, da je to nemogoče. Rajši vas v Sloveniji povabim na kavo 🙂

Pred odhodom v Etiopijo je p. Jože vseskozi poudarjal, da je Gambella nekaj čisto posebnega. Priznam, da nekako nisem mogla razumeti. Mislim pa, da zdaj vem, da je resnično posebna, domišljam pa si, da mogoče tudi celo malo razumem razloge za to posebnost. V zadnjem tednu našega bivanja v misijonu je skupnost obiskal tudi provincial. V svojem natrpanem urniku je našel čas tudi za nas, v katerem nam je na zelo stvaren način orisal razmere v Gambelli. Moram priznati, da sem bila za srečanje s provincialom zelo hvaležna, obenem pa mi je bilo tudi zelo žal, da se to srečanje ni zgodilo že na začetku naše izkušnje. Zdi se mi, da bi potem nekatere stvari veliko bolj razumela.

V nadaljevanju bom skušala strniti misli in svoja opažanja.

Gambella (400 mnm) je zaradi vremenskih pogojev popolnoma drugačen svet od preostale Etiopije. Leži ob meji s Sudanom, njeno klimo pa lahko opišemo z eno samo besedo: vroče. Me smo na (našo) srečo tukaj v času deževne dobe, vseeno pa je že zdaj včasih soparno in vroče. Trenutno je narava odeta v bujno zeleno rast, medtem ko v suhi dobi sonce požge vse zelenje.

Ravno zaradi teh vremenskih pogojev salezijanci težko dobijo učitelje, ki bi bili pripravljeni učiti tukaj. Gambella je majhno mesto in večina se rajši preseli v Addis ali druge dele države, kjer je klima mnogo prijetnejša, v Addisu pa tudi ni malarije. Že nekaj let prihajajo v Gambello učitelji iz severa Etiopije, vendar ne ostanejo dolgo. Žal.

Pomembno je razumeti tudi značaj ljudi/plemen, ki živijo tukaj. V Gambelli prevladujejo predvsem ljudstvi Anuak in Nuer. Anuak živijo ob reki, lovijo ribe in imajo zelo močan občutek pripadnosti skupnosti. Mislim, da je najlepše svoje ljudstvo opisal animator, s katerim smo skupaj sodelovali na oratoriju z naslednjimi besedami: »Anuak pomeni delitev (»sharing«). Če dobi sosed nekaj hrane jo podeli z mano, če jaz dobim kakšno stvar, jo podelim z drugimi.« Govorijo svoj jezik anuak. Nuer so prišli iz Južnega Sudana, so pastirji in se selijo. Govorijo svoj jezik nuer. Pripadniki obeh ljudstev se večkrat zapletejo v spore, včasih tudi uboje. Vizija salezijancev je, da živijo skupaj v strpnosti. Zato se še posebej trudijo, da v šoli sprejmejo vse otroke – ne glede na pleme in vero.

Etiopija je zelo zanimiva za investitorje. Kitajska trenutno v Addisu gradi železnico, Indija na veliko kupuje zemljišča v Gambelli, Heiniken je pomagal pri izboljšavi in zagonu izvoza piva. Skratka, ta stran zgodbe je zelo lepo. Po drugi strani pa ravno ta zemlja, ki jo je invenstitor odkupil pomeni za nekoga dom, ki ga mora sedaj zapustiti. Ravno zaradi tega se je politika države nekoliko spremenila in želi določena zemljišča ohraniti za domačine. V ta namen so tudi salezijanci kupili nekaj zemlje. Njihov namen je izobraziti ljudi v kmetijstvu, zato bodo realizirati kmetijsko šolo.

Zavedam se, da sem že predolga, pa obenem nisem napisala še skoraj nič. Naj za konec zaključim z mislijo, s katero je zaključil naše srečanje tudi provincial salezijancev: »Nismo sami izbrali, kje smo rojeni. V prvi vrsti moramo sprejeti samega sebe, ker le tako lahko sprejmemo drugačnost drugega in dopustimo drug drugemu, da se sooblikujemo.«

About the Author:

Leave A Comment