Opis našega dneva v misijonu

Mislim, da bi se moral naslov glasiti drugače, saj niti en dan ni enak drugemu. Vseeno pa upam, da mi bo uspelo vsaj nekoliko zajeti utrip dogajanja. Prostovoljke smo se pridružile poletnemu enomesečnemu oratoriju, ki so ga salezijanci poimenovali Summer together, nanj pa pride čez 500 otrok.

Ob 6.45 imamo (neobvezno) mašo v kapeli, nato ob 7.15 sledi zajtrk. Vse obroke jemo skupaj s skupnostjo, kar je prav posebno doživetje. Svetopisemsko bi lahko naše druženje tukaj poimenovala Babilon. V prvi vrsti italijanska, afriška, indijska in slovenska angleščina – vmes pa še ahmarščina, italijanščina in slovenščina, me pa včasih dodamo še drobce španščine.

Ob 9. uri se začne dopoldanski del oratorija. Najprej so na vrsti proste igre – otroci imajo seveda najrajši nogomet, mlajši otroci pa razne igre v krogu. Prve dni nam je velik izziv predstavljalo dajanje navodil, saj ne znamo niti besedice njihovega jezika (ahmarščina, anuak in nuer jezik), angleško pa otroci (predvsem mlajši) ne razumejo. V tem času, odkar smo tukaj smo nedvomno izboljšale veščine neverbalne komunikacije, prav tako pa sedaj znamo bistvo strniti v nekaj kratkih stavkov.

9. 45 se otroci postavijo v vrste (12 razredov, 12 vrst). Tako tudi zmolijo in poslušajo nagovor voditelja. Preden otroci oddidejo v razrede vsak izmed njih dobi paket piškotov. Salezijanci so nam povedali, da so vsaj prejšnja leta dobili zjutraj kruh in čaj, vendar so morali zaradi pomanjkanja sredstev zajtrk zamenjati za piškote. Vsekakor pa so tudi piškoti pomembni, saj je za marsikaterega otroka to prvi obrok v dnevu.

Ob 10. uri sledita dve učni uri. Na urniku se v nižjih razredih izmenjujejo angleščina, ahmarščina, matematika in glasba, v višjih razredih pa matematika, fizika, kemija, geografija in družboslovje. V nižjih razredih imamo priložnost učiti tudi me, ker primanjkuje učiteljev, v višjih razredih pa učijo študentje, ki študirajo na univerzi.

Po obeh učnih urah učenci odidejo domov in se vrnejo nazaj po 14.30 uri. S skupnim začetkom ob 15. uri se začnejo popoldanske aktivnosti: starejši učenci so razdeljeni v ekipe in svoje športne spretnosti preizkušajo v turnirju raznih disciplin: nogomet, košarka, odbojka in boj med dvema ognjema. Mlajše otroke animiramo me z raznimi ustvarjalnimi delavnicami in aktivnostmi zunaj. Naučile smo jih že marsikatero slovensko igro, tu in tam nam pa tudi oni predstavijo kakšno njihovo igro. Ob 18. uri se poslovimo.

Po večerji vsak drugi dan skupaj s skupnostjo zmolimo sklepnice, nato pa sledi beseda za lahko noč. (Za tiste, ki niste salezijansko vzgojeni: don Bosko je svoje varovance pred spanjem vedno nagovoril s kratkim govorom in to danes v salezijanski pedagogiki imenujejo beseda za lahko noč). Zaenkrat so na vrsti še bratje salezijanci, da se predstavijo, naslednji teden pa bomo na vrsti tudi me. Včasih potem igramo še karte, klepetamo, včasih pa tudi popadamo direktno v postelje.

Zavedam se, da je tale zapis samo malo obširnejša interpretacija urnika, vendar je težko zajeti vse trenutke in dogodke v en sam zapis. Vsak otrok, ki ga srečamo tukaj je zgodba zase, ki je pa v večini primerov žal ne poznamo. Želim si, da bi razumela, kaj mi otroci pripovedujejo, želim si, da bi lahko z njimi klepetala … pa vendar je vse, kar lahko upam, le to, da sem s svojim obnašanjem in ravnanjem zgled za drugačno ravnanje. Recimo, čisto konkretno: zgled za to, da se smeti vrže v koš, zgled za to, da se v vrsto postavi za zadnjim (in ne pred prvim) … in še mnogo drugih drobnih stvari.

Pa mirno in lahko noč voščimo iz Afrike!

About the Author:

Leave A Comment