Kaj sploh je Afrika?

Od torka zjutraj, ko smo prileteli v Addis Abebo se mi v glavi pojavla eno samo vprašanje: kaj sploh je Afrika? Že pogled na afriška tla ob pristajanju letala me je začudil: vse zeleno, veliko polj. Prvi korak na afriška tla me je še bolj zmedel – bilo je megleno, precej mrzlo, vlage ni bilo čutiti. Vem, dejstvo je, da smo priletele na 2400 nadmorske višine in da to celotno stvar zelo spremeni. Vseeno …

Po tem, ko smo na letališču opravile ves naš zdaj že tradicionalni običaj (beri: zbrale vso prtljago, jo naložile na vozičke,odgovorile na vse nasmehe in vprašanja, zakaj nosimo s seboj pet kitar) smo se srečale s p. Aristid-om. Začelo se je naša dvodnevna vožnja do mesta Gambela, iz 2400 mnv smo se počasi spuščali do 1600 mnv. Zelo dobra cesta (odmislimo srednji del, ki ga sedaj urejajo) nas je vodila skozi mesta, vasi in čudovito zeleno pokrajino. Videle smo tudi božično zvezdo! Prvo noč smo prespali v Jimi, kjer smo okusili prve tradicionalne etiopijske grižljaje, nekatere pa smo poskusile tudi etiopijsko pivo – mmmm, dobro je J. Na poti smo tudi videli dva kampa za begunce. Namreč, ljudje iz sosednjih držav (predvsem Sudan) bežijo v Etiopijo, prav tako pa tudi oblasti preselijo celotno vas v kamp za begunce.

Danes smo se 50 km pred Gambelo spustili na višino 500 m in takoj občutili spremembo klime. Postalo je bolj vroče in tudi veliko bolj soparno oz. če povem po pravici: končno sem si verjela, da sem res v Afriki J.

V Gambeli smo nastanjene v salezijanskem misijonu, ki je zelo velik. Ljudje so izjemno prijazni in spoštljivi. V misijonu deluje več šol: osnovna šola, srednja šola ter tehnična šola. Predvsem me je navdušila srednja šola, saj imajo učenci zelo veliko prakse: izdelujejo klopi iz lesa, gugalnice, imajo avtomobilsko delavnico, računalniško delavnico … Zdaj trenutno je redni pouk zaključen, zato trenutno potekajo samo kratki tečaji – ob našem spoznavanju misijona je ravno potekal tečaj za ženske o mikroekonomiji. Zaradi tega, ker so zdaj na vrsti počitnice jutri začnemo z oratorijem – počitniškimi dejavnostmi. Dopoldne bodo neke vrste učne ure, popoldne pa bodo na vrsti športne igre ter razne delavnice.

Po kosilu nas je pater želel peljati po Gambeli, vendar nas je na poti ujel dež. Zato smo zavili k Misijonarkam ljubezni, ki so pet minut hoda oddaljeni od salezijanskega misijona. Trenutno tam deluje deset španskih prostovoljcev. Ti so nas z veseljem popeljali po misijonu, ki je vsaj name naredil velik vtis. Imajo tri različne »oddelke«. V prvem so mamice z dojenčki in otroci. Noseča mama lahko pride v ta oddelek štiri mesece pred porodom in ostane tam štiri mesece po porodu. Prav tako so bile tukaj mame s tuberkolozo, tifusom. Otroci so sprva plašno hodili okoli nas, tisti pogumni so pristopili do nas kot pravi odrasli možje in žene ter nam dali roko in pozdravili. Razpoloženje je bilo zelo radostno … Žene so spontano začele peti in plesati. Žal mi je, ker tega nisem smela snemati (na začetku nam je sestra prepovedala slikati), po drugi strani pa si še bolj od vsega želim varovati njihovo zasebnost. Na splošno nas je pater na poti precej opozarjal glede slikanja – uradnih oseb ni dovoljeno slikati, prav tako ni zaželjeno slikati ljudi od blizu, določenih delov poti ni dovoljeno slikati … V drugem oddelku so bile žene, ki imajo različne bolezni: HIV, Aids … Žene v tem oddelku so nas že pričakale s petjem in plesom. V tretjem oddelku so moški, kjer smo se ustavile le toliko, da smo pozdravile.

In, če zaključim z odgovorom na vprašanje, ki sem ga zastavila na začetku lahko rečem samo tole: pojma nimam, kaj je Afrika! Zaenkrat me preseneča moja nevednost, stereotipi, ki jih nevede nosim v sebi, prvinskost narave in ljudi ter njihova iskrenost. Četudi se ta kaže v temu, da mi je zelo težko hoditi po ulici, da hodim s sklonjeno glavo in upam, da bo naše poti v javnosti kmalu konec. In, se obenem zavedam, da če mi ne bi bilo nerodno, bi se tudi sama zagledala v njihovo res črno polt.

 

Pa soparen afriški pozdrav pošiljamo v Slovenijo! J

About the Author:

Leave A Comment