Dogodkov polna nedelja

Zaradi včerajšnje utrujenosti vtise včerajšnjega dneva pišem šele danes. V bistvu smo tukaj že več časa, kolikor nam ga še ostalo – 15. avgusta namreč že zapuščamo Gambello. Včerajšnji dan je bil zelo pester in nabit z dogodki, zato je mogoče še najbolje, da kar začnem z opisovanjem.

Po zajtrku smo se odpravile v župnijsko cerkev k maši. Kot vse zgradbe tukaj je cerkev preprosta zgradba, pa vendar se v njej skriva neka posebna lepota. Še posebej me nagovarja slika v prezbiteriju, ki prikazuje Marijo in Janeza pod križem.

Sama maša je svojevrstno doživetje. Za naše razmere ne traja dolgo (slabi dve uri), poteka pa v treh različnih jezikih. Mašuje se v ahmarščini, evangelij, pridigo ter oznanila pa slišimo tudi v nuer in anuak jeziku. Glasba je po svoje zanimiva, vendar se pozna vpliv zahodnega sveta oz. drugače povedano: izgublja se pristnost. Sliši se nekako tako, kot bi združili njihovo pesem z ritmi in spremljavo sintetizatorja – včasih uspe, včasih malo manj :). Pri obhajilu slišimo pesmi plemena anuak, spremljajo se z bobni, na katere igrajo s preprostimi palicami. Mnogo lepše, vsaj kar se mene tiče. 🙂 Moram priznati, da mi je še najbolj všeč petje med delavniško mašo – glasba zveni otožno, spevno in v sebi nosi izjemno lepoto. Si želim, da bi lahko z vami delila posnetke, pa je internet prepočasen za takšne podvige. 🙂

Po maši smo se prvič čisto same odpravile na tržnico. Do zdaj nas je vedno spremljal kdo iz skupnosti, včeraj pa se nekako ni izšlo. Vse smo preživele, brez skrbi 🙂 Vsekakor pa so bili mnogi fantje veliko bolj pogumni, saj so nas mnogi ogovarjali in veliko bolj odkrito kot ponavadi pogledovali proti nam. Tudi na trgu se je poznalo, da smo same – cena pri istem trgovcu je bila veliko višja kot pri zadnjem obisku. Pa smo si samo rekle, da jim naj Bog »požegna« ta denar. 🙂

Čisto po evropejsko smo hitele domov, kajti ob nedeljah imamo posebno nalogo: speči »cake«. Namreč, po besedah našega šefa p. Aristida je že don Bosko rekel, da je potrebno pojesti nekaj sladkega :). Kakorkoli, me si pojem »cake« po neevropsko razširimo na vse možne sladice, tako da nismo v pretirani zadregi. Prejšnjo nedeljo smo spekle biskvit s papajo, mangom in banano, včeraj pa pito s pomarančo in banano. (Vsekakor nameravam hrani posvetiti poseben zapis.)

Po kosilu smo bile povabljene na »coffe ceremony«. Velika preprostost, pa vendar izjemno gostoljubje. Najprej je potrebno pozdraviti vse člane družine, nato se goste posede na majhne stolčke in se postreže kava. V majhno skodelico najprej »vsujejo« dve zvrhani žlici sladkorja in potem čez vlijejo kavo. V praksi to pomeni, da je polovica skodelice sladkorja, polovica skodelice pa kave. Nato ponudijo kruh in kasneje še sladke kokice. Mi smo po naši evropski navadi spile samo eno skodelico kave, menda pa je tukajšnja tradicija takšna, da spijejo vsaj dve skodelici kave.

Sledil je popoldanski oratorij. Ob sobotah in nedeljah oratorij poteka samo popoldne, aktivnosti so proste in tudi otrok pride »samo« do sto. Priznam, da je ob sobotah in nedeljah oratorij veliko bolj sproščen, saj lahko z otroci dejansko vzpostaviš malo bolj osebni stik.

Na našo željo smo se malo prej poslovile od oratorija in se skupaj z bratom salezijancem odpravila na majhen hrib v Gambelli, na katerem stoji ortodoksna cerkev. Kljub sopari in vročini smo bile vesele telesne aktivnosti, pogled na mesto pa je bila pika na i. Na vrhu hribčka smo bile glavna atrakcija, z Emo pa sva bili celo deležni prošnje za skupno fotografiranje. 🙂

Večer se je zaključil z adoracijo in večerjo ter direktnim padcem v posteljo. 🙂

Otroci čakajo  … miren in blagoslovljen dan vam želimo iz Gambelle!

About the Author:

Leave A Comment