Pa smo tu! :)

Končno lep pozdrav iz Brazilije!

DSCN1845yablog

Dolgih enajst dni nazaj smo se poslovili od domačih, od slovenske hrane, ljubljanskih ulic, dirjajočega življenja in se podali na pot proti Benetkam, kjer nas je že čakalo privat letalo za direkten kratek let v Brazilijo … seveda, če odštejemo to, da letalo ni bilo privat in je celotno potovanje trajalo 48 ur, ampak o samem poteku potovanja malo pozneje … Osem prostovoljcev, osem različnih interesov in osem različnih poti, ki so nas pripeljale do enega samega cilja:

“Naj se brezbrižnost spremeni v bližino” (papež Frančišek).

 

Načrt potovanja:

Ljubljana – Benetke (prvi kombi je odpeljal ob 10.50, drugi pa ob 13.30)

Benetke – Madrid (odleteli smo ob 18.50 ter pristali ob 21.30)

Madrid – Sao Paulo (evropska tla smo zapustili ob 00.35 in prileteli v Brazilijo 6.20 po njihovem času)

São Paulo – Campo Grande (ob 16.15 smo odleteli proti naslednji postaji)

Campo Grande – Corumbá (nekaj čez 17. uro smo prispeli v Corumba ter se nato s kombiji nekaj čez 1. uro zjutraj pripeljali na cilj)

 

Z nami sta potovala tudi starša Slovenca, ki živi v Braziliji in verjamem, da ju je na potovanju najbolj gnala misel, da prvič vidita svoja vnuka. Skupaj smo preživeli kar nekaj zanimivih trenutkov ob tovorjenju vse prtljage. Večino poti ”čez lužo” smo prespali, saj smo leteli ponoči in se hkrati vrnili 4 ure v preteklost. Ja, bila je dolga noč, kakršne se v Sloveniji sigurno ne bi branili. 🙂

Vsa letališča smo zaradi časovnega preobilja do potankosti raziskali, tako da je sama pot še prehitro minila. Ko smo prileteli v Campo Grande, so nas naši gostitelji že pričakovali, zato smo kar hitro spakirali 18 kovčkov, vsaj 10 kosov ročne prtljage in 12 riti v kombi za 12 oseb ter se podali na 6 ur dolgo pot, polno ležečih policajev, do mesta Corumba.

DSCN1908blog

Odprta okna v avtomobilu, vključeni ventilatorji v vsakem prostoru, umirjenost vsakodnevnega življenja (“Legal”, “Calma”), petje ptic, gromenje starih avtomobilov, zvok kopit mimo hiše, pojoči brazilski pozdravi ob 6h zjutraj: “Boooooommm diiiiiiaaaaa! Tuuuudoooo beeeem? Gremo?” … vse to in še več je stvari, ki bi jih lahko naštevali in ki nas spremljajo vsak dan, ne glede na to ali je sonce ali dež. Gostitelji nas dobro razvajajo z zelo dobro brazilsko hrano, tropskim sadjem, z razkazovanjem mestnih znamenitosti in bližnjih mest v Boliviji, vsakodnevno vožnjo z “našim” kombijem in učenjem brazilske portugalščine.

V tem času smo obiskali že večino organizacij, kjer bomo delali. Po dveh dnevih spoznavanja mesta, obiska sosednje Bolivije in prvih stikov z domačini smo v nedeljo pričeli s prvim oratorijem in menim, da smo uspešno prebili led. V ponedeljek pa smo pričeli z delavnicami v različnih centrih. Razdelii smo se v pare in obiskali Moinho, APAE, Cripam in PCAF. APAE je organizacija, ki skrbi za otroke s posebnimi potrebami. Tu že vse od ponedeljka ze izvajamo delavnice tako za otroke kot tudi za starejše. Cripam se nahaja čisto zraven hiše, kjer živimo. Vsak dan smo se v parih skupaj z voznikom in socialno delavko odpravili na domove po otroke in jih pripeljali na center. Nato smo jih nahranili in se z njimi igrali. Po kosilu in umivanju so zaspali. V popoldanskih urah je znova sledila igra, nato pa smo jih po hranjenju odpeljali domov. Na Moinhu in PCAF smo večinoma izvajali ustvarjalne in športne delavnice z otroki in mladostniki. Na vseh organizacijah so nas zelo lepo sprejeli.

DSCN1946blog

Ob večerih se izmenično po štirje prostovoljci odpravimo v bližnji zavetišči, kjer pred spanjem z otroki zapojemo kakšen bans (brez famozne O banana, jaz te jem ne gre!) ter ustvarjamo in se igramo.

Včeraj nas je pot zanesla v Bolivijo, kjer smo za tamkajšnje otroke pripravili oratorij ter ustvarjalne delavnice in hkrati spoznali način njihovega življenja, predvsem otrok v zavetišču.

Vsi smo že nestrpno pričakovali daljši spanec v nedeljo, ampak nas je ob petih zjutraj presenetil hladen tuš iz luči in ventilatorjev na stropu. Vsi smo skočili iz postelj, saj je bilo večino prostorov poplavljenih. V dobri uri smo s pomočjo soseda in šefice obvladali situacijo in pospravili zmedo. Vzrok poplave je bila počena vodovodna cev na podstrešju. Nato smo za nekaj ur legli k počitku.

Po jutranji kavici in umirjenem sadnem zajtrku so nas naši gostitelji odpeljali na “Porko fiesto”, kjer se je svinjsko dobro jedlo.

“Porkaria totale” (Pater Pasqual)

DSCN2342bloh

Se javimo kmalu! 🙂

 

About the Author: