Za zidovi psihiatrične bolnišnice v La Pazu

Norost. Psihiatrične bolnice. Kraji, ki vzbujajo zanimanja in skrivnosti. Ekstremi. Polet do zvezd in trdi pristanek na tleh. Kaj sploh pomeni biti psihično nestabilen?

To vprasanje se mi poraja zadnje 3 tedne, odkar smo tu v psihiatricni bolnici San Juan de Dios v La Pazu v Boliviji. Pretirano srečen, maničen in hiperaktiven, pretirano nesrečen, depresiven, brez volje do življenja in vsakdanjih obveznosti. V pomanjkanju stika z realnostjo, v svojem svetu, sanj, želj, hrepenenj, strahov in tesnobe, shizofren. Vse kar je v hudih ekstremih lahko postane patološko. Sploh, ko ljudje niso zmožni več sami nadzorovati svojih življenj in skrbeti sami zase. Ko je teža težav, ki se nabirajo v glavi tako močna in resna, da potrubujejo pomoč.

Ne gre le za nenavadno obnašanje v družbi, gre tudi za povsem fizikalne vzroke, ko v možganih ni nevrološkega ravnovesja, ko neka snov manjka ali jo je prevec. Hormoni so resna reč. Z kemijo – medikamentozno terapijo je možno te snovi nadomestiti, vendar imajo navadno močna zdravila tudi močne stranske učinke. Zaspanost, utrujenost, zabuhle oči, ki jih vidimo iz dneva v dan.

Vpogleda v zdravljenje, ki ga opravljajo psihiatri in psihoterapevti sicer neposredno nimamo, poznamo le nekaj iz teorije. Naloga teh zdravnikov je, da bolnika spoznajo in mu pomagajo, da razvozla temne in zavite poti začaranih krogov, ki so jih zaradi težkih okoliščin, najsi bo razbitih družin, hudih življenskih preizkušenj in stranpoti, na katere so zašli, spletli v glavi. Težko je. To so večinoma najbolj intimne, občutljive in ranljive točke človeskih življenj. Mnogi se vračajo, ker je teža vsakodnevnih preizkušenj, ko se vrnejo nazaj v življenje prehude.

Vendar kljub temu na nekaterih obrazih sije iskreno veselje, vsak dan prejmemo na tisoče pozdravov, objemov in hvaležnosti, ker smo tu, ker lahko nekaj damo. Pa čeprav le del svojega časa, pozornosti, topline. Ne domišljamo si, da lahko njihove težave odpravimo ali karkoli v večji meri v njihovih življenjih spremenimo. Vidimo pa, da jim polepšamo dan, ko skupaj zapojemo naše ali njihove pesmi in smo likovno ustvarjalni. Tudi to je nekaj in šteje. Dan za dnem. In morda nekoč, ko se dnevi dobrih dejanj in veselih dododkov seštejejo in jih je dovolj, da nastane vedno več prostora za svetlobo in upanje v njihovih življenjih, ti ljudje najdejo bolj jasne in pregledne poti iz svojih temnih začaranih krogov.

About the Author:

Leave A Comment