Pridi bližje. Ti. Bližnji mi.

Ti. Ja, ti. Kaj me tako začudeno gledaš? Čemu se presenečeno oziraš in negotovo mencaš?Saj nisem nor ali kako drugače nevaren. No? Pridi bližje. Ne boj se. Naj si te ogledam. Dvoje oči, nos, ustnice. Kdo si? Govoriš, ampak tvoj jezik valuje v neznani melodiji, ki skače v drugačnem ritmu kot moj. Roke, trup, noge. Vse kaže, da ti nič ne manjka. Vseeno si mi sumljiv. Čuden. Dolga ušesa, kratek vrat, pa po glavi mal kosmat … el sol, la luna, un perro, mi casa, un huevo, un chico, una chica, mi hermano, mi hermana, el corazón … Saj res! Srce! Imaš srce? Pokaži! Dokaži! Kako? Kako – kako. Tako. Preprosto. Stegni roko, odpri dlan, pokaži mi svoje srce. Daj.
In še preden se opogumim dovolj, da bi stegnila svojo roko, odprla svojo dlan in pokazala srce, me že zgrabiš, ne veš za moje zidove, ni ti mar za moje strahove, ker veš, da je strah okrog votel in da ga okrog nič ni, me zgrabiš, objameš, potegneš za seboj, nič nočeš od mene, samo mene hočeš. Približal si se mi, ker hočeš, da sem ti blizu. Da sem ti bližnja.
Zbliževanje ne pozna bližnjic, in vendar naše poti do bližine niso bile tako dolge kot so se zdele ob prvem srečanju. Ne veš od kdaj in kako, ampak postanejo ti blizu. Postanejo ti blizu, ko hočejo še eno in še eno pobarvanko, še dve, tri in štiri in pet slovenskih pesmi, ko ti ponovijo vse dopoldne pri prof. Petri v šoli naučeno, iz kupčka pri enki kupujejo že sedemindvajseto karto rumene barve, lepijo male žirafice na kartice, lepilo pa je povsod razen na žirafici, govorijo s tabo, ti razlagajo, se ti zaupajo, jezik ni nikoli ovira, je le nepomembna prepreka, no entiendo, kako si smešna señorita, kako lahko kdo ne razume česa tako preprostega, pa saj te razumem, in ti veš, da te razumem in se razumeva, čeprav morda ne ravno do-besedno, in vendar, prav zares, razumeva se.Postanejo ti blizu, ko vidiš, kako blizu so si med seboj. Kako skrbijo drug za drugega, kako potrpežljivi so drug z drugim, kako radi se imajo. Enakost v različnosti. Prijateljstvo.
In postanejo ti blizu tudi tisti, za katere naj bi bilo samoumevno, da ti bodo blizu, saj si skupaj spakiral kovčke in odšel na pot, skupaj sanjal in se skupaj pognal na lov za sanjami. Šele počasi in postopoma so se odprli naši kovčki, so se razkrile prave podobe naših sanj. Pestrost prtljage je razgalila tudi želje kot so skrbeti drug za drugega, biti potrpežljiv drug z drugim, gojiti medsebojno ljubezen in spoštovanje. Ena postelja, ena miza, ena steklenica, trapaste budnice in pesjanski humor, skrb za vedno vsem dosegljiv požirek vode in rolico papirja, deljenje pogledov, mnenj in občutenj, sobivanje v tišinah, pralni in umivalni projekti, gretje na sto in en način, za nedeljo pa še multi-vitaminski sok presenečenja iz tisoč in enega čudežnega tropskega sadeža. Različnost v enakosti. Prijateljstvo.
Biti sprejet in sprejeti. Tega smo se tu (vsaj pri-bližno na)učili. Odpreti srce. Enkrat in za vselej. Bližnji.

Click edit button to change this text.

About the Author:

Leave A Comment