Letos je zima sredi poletja. Letos je poletje sredi zime.

Letos je zima sredi poletja, noči so ledene. In opoldnevi žgoči. Nenavadna in čudežna pokrajina svoje lepote razkriva plast za plastjo, preprosto in brez dramatičnosti, kot da se sploh ne zaveda bogastva, ki ga prosto ponuja žejnemu popotniku. In smeti za vsakim vogalom. Mirni ljudje. In renčeči psi.

Bolivija. La Paz. Več kot tri tisoč metrov in pol nad morsko gladino. Soncu blizu, luni blizu, zvezdam blizu. Nebo je skoraj na dosegu roke.

Tu smo. Pomešani med tiste, ki so stopili korak preblizu zvezdam. Pravijo jim bolniki. Duševno nestabilni. Nezmožni za običajno življenje povprečneža izven bolnišničnih zidov. Zato so tu, v bolnišnici mentalnega zdravja San Juan de Dios. Gibljejo se v prostranstvih vesolja, neraziskane poti uma so njim poznane bližnjice, ki jih ubirajo vsakodnevno.

So obrazi, na katerih sonce sveti skorajda brez prestanka. Nasmejani, veseli, hvaležni,odprtih rok, željni bližine, večni otroci. In so obrazi, na katere je padla senca, gosta in tesnobna, so oči, ki gledajo medlo in nerazločno. Zdravila stabilizirajo. Bilizirajo.

Tu je doma dolgčas. Čas, ki kar traja in traja, tja v neskončnost,  minute odtekajo v večnost bolj ali manj brez pravega smotra. Dokler na dnevni obisk ne pride Caztor, naš gostitelj, potrpežljiva duša polna svetlobe in kitarskih melodij. V tistih minutah in urah se lepljivi dolgčas sramežljivo skrije za okvir televizijskega ekrana slabe kvalitete, ki utrujeno in monotono brli iz kota skupnega prostora. Čas je za glasbo, za ples, za spomin na to, da s(m)o še vedno živi. Ta čas skuša s svojo prosto voljo to zimo sredi poletja sredi La Paza raztegniti, napolniti in podariti naša skupinica. Da bi se dolgčas spremenil v dolg čas, poln življenja in upanja. Zato tudi mi plešemo. Tudi mi pojemo. V slovenščini in v španščini. Rišemo, barvamo, izdelujemo. Igramo enko. Šah. Scrabble v vseh mogočih jezikih, ki jih skupaj premoremo. Košarko in nogomet. Se pogovarjamo. Poslušamo. Skušamo razumeti. Skušamo sočutiti.

In skupaj nam je lepo. Četudi na trenutke zelo težko. Videti obroč, ki omejuje svobodo človeka in ne imeti moči ta obroč odstraniti. Videti krožne poti, ki vodijo od napake k napačni rešitvi in spet nazaj in ne imeti sposobnosti te poti izravnati, usmeriti drugam. To je najtežje. Trudim(o) se sprejeti lastno omejenost in dati vsaj to, kar imamo in kar lahko. Da je lahko lepo. Nam. Vsem. Skupaj. In je poletje sredi zime, tu v La Pazu, kjer so noči tople, ko se izpolnjeno utrujeni zleknemo na skupnem ležišču in so opoldnevi osvežujoči ob vsakem novem drobnem prepoznanju.

About the Author:

Leave A Comment