Delo

Danes sva oba koordinatorja obležala doma. Bolna. Brez energije, z drisko in siljenjem na bruhanje (in bruhanjem). Čez vikend smo šli na Salar de Uyuni in očitno so nama spremenljive razmere prišle do živega: zmrzovanje in prah na vlaku, nevzdržljiva vročina na avtobusu, slab spanec v mrzlih prenočiščih na 4200 metrih višine, morda še kakšna čudna hrana in dehidracija. Upam, da se bo stanje do jutri izboljšalo in da se bova lahko že vrnila na delo.

Kaj pa počnejo ostala štiri dekleta?

Naš delovnik izgleda nekako takole: začnemo ob 11.00, kosilo imamo ob 13.00, nadaljujemo ob 14.00 (ali ob 15.00, če moramo v kuhinji še grah olupit), ob 16.00 je odmor za čaj (za paciente, ne za nas) in potem delamo do večerje, ki je ob 19.00. Ure so seveda okvirne, vedno se kaj začne ali konča 15 minut prej ali kasneje.

Bolnišnica San Juan de Dios ima šest oddelkov: oddelek za odvisnike, Agudos (kratkotrajno zdravljenje – do enega meseca), Intermedios (zdravljenje do dveh let), Larga Estancia 1 (za dolgotrajno zdravljenje; LE1), oddelek za bolnike z zelo nizko inteligenco ter šola, v katero prihajajo tudi nekateri ljudje, ki sicer niso hospitalizirani.

Petra in še eden izmed prostovoljcev ob dopoldnevih začenjata v šoli (učenje angleščine itd.), ostali pa se po parih razporedimo v Agudos, Intermedios in/ali LE1. Po kosilu nadaljujemo na teh oddelkih ali pa izberemo določene bolnike, s katerimi imamo pevske vaje, ki so nekako treh vrst: vadimo španske pesmi, slovenske pesmi ali pesmi za mašo. Po odmoru za čaj se zopet vrnemo na dva ali tri oddelke. Nikdar ne delamo z odvisniki ali bolniki z zelo nizko inteligenco.

Kar se tiče samega dela, se z bolniki ukvarjamo preko delavnic (risanje, barvanje, delanje čestitk, pletenje zapestnic …), družabnih iger (Enka, Scrabble, šah …), športa (nogomet, košarka), petja, plesa in poučevanja v šoli. Kadar je na vrsti glasba, je seveda vedno zraven tudi Caztor. Pa tudi sicer vedno hodi naokrog in nam pomaga.

Morda se to ne sliši veliko, vendar ko enkrat spoznaš paciente in njihove sposobnosti za delo, uvidiš, da je to največ, kar lahko narediš. S Špelo sva prvo delovno uro začela v LE1, ki je izgledala nekako takole:

Za prvič sva izbrala risanje, da ne bo pretežko. Ko sva prišla na oddelek, je nekaj pacientov gledalo TV in niso bili zainteresirani za delo, nekaj jih je ležalo zunaj na soncu, ostali so bili v šoli. Uspelo nama je zmotivirati štiri ali pet ljudi, da so se lotili pisanja svojega imena na list papirja. Eden ni imel dovolj motoričnih sposobnosti, da bi lahko karkoli napisal, drugi je lahko le barval, ker ne zna pisati, tretji uporablja svojo lastno pisavo. S takšnimi ljudmi potrošiš precej energije, ker moraš veliko stvari narediti kar sam, poleg tega pa vseskozi nekaj želijo od tebe, a zaradi (ne)znanja španščine in njihove sposobnosti govorjenja ne veš, kaj hočejo. Tu se hitro zaveš, da bodo najpreprostejše delavnice in petje največ, s čimer jim boš lahko pomagal.

In zakaj to počnemo?

Ker tega ne počne nihče drug. Kadar v bolnišnici ni prostovoljcev, se poleg šole in petja s Caztorjem z bolniki nihče ne ukvarja. Mogoče se komu zdi, da ne naredimo nič konkretnega in da zaradi nas bolniki ne bodo naredili nikakršnega napredka. Vendar ko na koncu dneva vidiš vesele obraze ljudi, ki se poslavljajo od tebe in že komaj čakajo, da se naslednji dan vrneš k njim, veš, da čas, preživet z njimi, ni bil zapravljen.

About the Author:

Leave A Comment