V čem pa sta se vidva vrnila drugačna?” se je glasilo vprašanje takratnega zreškega župnika Simona, ko sva njegovim faranom z eno od “sopotovk” predstavljala najino perujsko izkušnjo. “Ne vem, malo bolj cenim to, kar imam,” sem takrat negotovo odgovoril. Vprašanje me je presenetilo s svojo tehtnostjo in me spremljajo vse do danes, ko mineva 10 let od našega prostovoljskega obiska Peruja. Takrat se, sicer prevzet nad dogodivščino, nisem zavedal, kako je v moje življenje vnesla ljubezen do medkulturnosti, ki je postala rdeča nit mojega življenja in – bi rekel – pomemben del moje identitete. Tako se letos, ko hkrati mineva 15 let delovanja programa POTA, oziram nazaj in se strinjam z ameriško literaturo, da je izkušnja mednarodnega prostovoljstva lahko »transformativna.«

Že iz časa izvedbene faze projekta se spomnim dveh vtisov, ki sta v meni spodbudila odločitve za delovanje v domačem okolju. Prvi je bil, ko smo s prostovoljci sodelovali pri pripravah za družinske kateheze, ki so jih tamkajšnje sestre vodile skupaj z animatorji v župniji. Ob opazovanju gladkega poteka priprav, domiselnih delavnic in jasnosti sporočila, ki so ga podajali otrokom, sem se v nekem trenutku vprašal, kaj sploh počnem tukaj. Mislil sem, da bom pomagal, ampak saj so tu kateheze bolj dovršene kot pri nas na oratoriju. To me je spodbudilo, da se pustim učiti, kasneje pa sem se dokončno odločil prevzeti vodenje oratorija v župniji, kar je bila zame pomembna izkušnja dela z mladimi. Nato pa, ko smo se z letalom že vračali domov, sem razočaran opažal nekoliko vzvišen odnos, ki so ga imeli naši soevropejci do sedaj meni bližnjih Perujcev. Kako lahko tako vihajo nosove, saj sploh nikogar ne poznajo? Ta vtis sedaj ocenjujem kot pomemben za to, da sem se v naslednjem študijskem letu vključil v prostovoljstvo prek Društva Projekt človek v azilnem domu.

Po vrnitvi iz Peruja sem se počutil, kot bi s seboj prinesel en velik skrivnosten zaklad. Bil sem samozavesten, poln svežih vtisov in izkušenj, ki jih pred tem nisem poznal. Doživeti pristnost ljudi, ki sicer nimajo veliko, si pa znajo posvetiti čas, deliti, sodelovati. Izkusiti zaupanje, da življenje ni le iz projektov, ki jih je treba vnaprej skrbno načrtovati, nato natančno izvajati in ob koncu analizirati ter obžalovati vse, česar nam ni uspelo narediti, ampak tudi iz poti, na katere se podamo spontano, njihov cilj pa je srečanje. Pridobiti lastno refleksijo tega, kaj pomeni biti iz zahodnega, materialno bogatejšega dela sveta, in spremeniti odnos do soljudi, ki so nas gostili … Vse to sem takrat močno občutil, hkrati pa me je bilo strah, da tega zaklada ne bi izgubil. V iskanju načina, kako ohraniti zaklad, sem se srečal z ignacijansko duhovnostjo in duhovnimi vajami v tišini, ki sva se jih udeležila skupaj z našim koordinatorjem. Od takrat me za zaklad več ne skrbi, saj sem našel sebi bližnji način, kako ga spet izkopati in odkrivati še njegove druge dragocenosti.

V naslednjih nekaj letih sem s Poti ostajal povezan bolj posredno. Udeleževal sem se zaključnih srečanj in predstavitev projektov ter spremljal prijatelje in celo brata, ki so pri Potih aktivno sodelovali. Še sam se dobro ne spomnim, kako se je pripetilo, da sem proti koncu študija spet postal bolj aktiven Potavec in se pridružil ožjemu timu. Verjetno sem postopoma predal vodenje oratorija v mlajše roke, študij pa je zahteval manj vložka, dal sem pobudo, dobil povabilo in se odzval. Iz svoje dobre izkušnje sem želel nekaj dati nazaj. Pripravljati prostovoljce in z njimi podoživljati izkušnje ob vrnitvi iz projektov mi je bilo blizu. Verjetno najbolj, ker sem se vedno spraševal: »Bo tudi njih izkušnja spremenila?« O tem sem začel brati in si nazadnje izbral magistrsko nalogo s področja sprememb stališč in vrednot mednarodnih prostovoljcev, iskreno v največji meri Potavcev. Hvala 🙂

Preden sem sploh dokončal študij, sem dobil še eno priložnost lastnega mednarodnega prostovoljstva. Tokrat med begunci v Jordaniji. O še eni bogati izkušnji sem se na široko razpisal v blogu in bolj na kratko v kakšnem članku. Tukaj je poudarek na tem, da – kot si sam razlagam – ne bi bilo Jordanije brez mojih Potov. Brez Jordanije pa najbrž ne bi bilo moje prve »zaresne« službe. Po vrnitvi sem po nekaj mesecih sedenja in pisanja magistriral. Primerilo pa se je, da je vojna v Siriji kar trajala, ljudje pa so kot begunci prihajali v in čez naše kraje. Za mnoge precejšnja negotovost, kdo so ti ljudje in kaj je za vsem tem, zame pa priložnost, da morda vsaj s prijazno besedo povrnem delček gostoljubja, ki sem ga bil sam deležen v krajih, od koder prihajajo. S tako izkušnjo za seboj in celo znanjem nekaj arabskih besed sem očitno prepričal svoje prve delodajalce in imel eno leto čudovito službo.

Pa da ne bom samo našteval nekih prostovoljskih in kariernih podvigov. Zgodba se nadaljuje nekega večera … Ne spomnim se, kaj je takrat rekla ona, ampak v šali sem, misleč, da ne bo vedela, za kaj gre, rekel: In sha Alla! (arabsko Če bo bog dal! ). Ona pa: »Ja, to rečejo muslimani, ane?« In rojevati so se začela nova desetletja mednarodnih izkušenj …