Začelo se je že skoraj zares

ZAČELO SE JE ŽE SKORAJ ZARES

(Ana Hrastar)

Ko se podajaš na nova pota, ne veš kaj te čaka, s kakšnimi ljudmi se boš srečeval, kaj boš doživel, celotno izkušnjo jemlješ kot bel nepopisan list papirja. To smo bile Ana, Monika, Katja, Sara in Jelka pred meseci, ko še nismo vedele, da so nas organizatorji sestavili v skupino z naslovom Tajska. Nekatere smo si to potihem že prej želele, druge so v skupini pristale po naključju oziroma spletu okoliščin (beri – na Madagaskar pač ne morejo iti vsi :D). Od takrat so se naše strani že malo zapolnile, listi niso več tako beli, saj je na njih že nekaj verzov in slik, lepih spominov iz pripravljalnih vikendov.

Naše spoznavanje se je nadaljevalo skozi tajsko/azijsko kulinariko. Skupaj smo odšle v tajsko restavracijo, kjer smo spoznale, da na Tajskem lačne zagotovo ne bomo. Naše navdušenje pa se je samo še stopnjevalo, ko smo imele kupljene letalske karte. Naslednja pomembna stvar je bila zagotovo zbiranje denarja po župnijah, nekoliko manj prijeten del celotne izkušnje, a nujno potreben. Led so prebile Sara in Katja na Gorenjskem in Monika ter Jelka v Ljubljani. Navdušene so pripovedovale, da so jih ljudje zelo lepo sprejeli in z veseljem darovali denar za naš projekt. Nekoliko sem si oddahnila, saj se mi je zdelo, da nam ljudje zaradi same destinacije potovanja ne bodo najbolj zaupali, češ da se gremo tja zgolj “špilati turistke”.

V aprilu smo obiskale sestro Zorico v uršulinskem samostanu, ki je bila pred leti na obisku na Tajskem, ravno v tisti šoli v provinci Phayao, kamor se odpravljamo prostovoljke. Sestra Zorica je poskrbela, da smo bile ob koncu večera še v večjem pričakovanju odhoda, saj je pripovedovala z veliko strastjo in žarom v očeh. Zares se je potrudila s predstavitvijo, pričakala pa nas je s polno mizo slik, razglednic, albumov in drugimi rečmi, ki jih je prinesla s sabo domov. Na koncu smo se oblekle v njihova tradicionalna oblačila in naredile skupno fotografijo.

Prišel je konec aprila in s tem naš prvi vikend priprav na Tajsko. O njem vam bom povedala nekoliko več, saj smo ravnokar prišle domov in so vtisi še sveži.

Bilo je sobotno jutro, ko smo se zaspane primajale na različne konce Ljubljane, da bi nas Monika naložila v njihov družinski avto (hvala starša Ravnikar za izposojo ;)) in vse skupaj s prtljago do stropa odpeljala na —– moooooooorjeeeeeeee!!! 😀 (vzklik od navdušenja). Kdo ne bi bil navdušen nad tem, da greš za prvomajske na pripravo na morje, kjer bo sonce, plaža, vonj po borovcih … V glavnem toliko reči je mogoče početi na obali, da je že skoraj nemogoče biti zelo produktiven. Ampak namen tega vikenda ni bila samo tehnična priprava. Tudi za to bo še dovolj časa, pomembno je bilo predvsem, da smo se malo bolje spoznale med sabo, se sprostile in mislim, da nam je ta cilj uspel.

Odpravile smo se v Izolo k župniku Janezu, ki nam je ponudil prenočišče. Ker ga nismo uspele takoj dobiti na telefon, smo se odločile, da dan preživimo v raziskovanju okolice Izole. Šle smo do Mesečevega zaliva in občudovale čudovite razglede naokoli. Bilo je tako vroče kot da smo že sredi poletja in tudi vzdušje je bilo takšno. Na poti smo imele skupinski in posamezni “photoshooting” za spletno stran POTA, predvsem pa se na vso moč trudile narediti primerno sliko za zahteven Monikin okus. 😀 Kaj češ, naša šefica mora biti zadovoljna in po menjavi njenega outfita nam je le uspelo. Kdo bi si mislil, da se bomo aprila namakale in celo plavale v morju? Osvežitev je res prijala in skoraj nisem hotela iti iz vode. Na plaži smo se šle še nekaj igric za spoznavanje in se pogovorile o morebitnih kriznih situacijah. Pozna se, da se že malo bolje poznamo med sabo in je lažje deliti stvari o sebi.

Naslednji dan pa je bila nedelja in po zajtrku smo se odpravile na gričke slovenskega morja – v Župnijo Korte. Prispele smo do majhne cerkvice, kjer je bilo zgolj okoli 60 ljudi. Pri maši smo se predstavile, povedale o našem projektu in šle nato ven pripraviti mizo, ki smo jo založile s prospekti, koledarji, škatlo s prispevki, peharjem z dobrimi mislimi in bonboni. Ljudje so prihajali do nas, velikodušno darovali prispevke in nam zaželeli srečno pot. Res smo bile navdušene nad njihovo prijaznostjo in odprtostjo. Zatem smo odhitele nazaj v Izolo, kjer smo bile navzoče še pri eni maši. Župnik nas je ponovno lepo napovedal in dodal, da se tudi on odpravlja avgusta na Tajsko v misijone, le nekoliko bolj severno od tam, kjer bomo me. Zopet se je zgodba ponovila, saj so nas ljudje napolnili z dobrimi željami in z molitvijo za nas. Mislim, da smo tudi zaradi izkušnje zbiranja denarja še bolj duševno napolnjene, saj vemo, da nas ljudje podpirajo in so v mislih z nami. Vikend na morju smo zaključile z rolanjem do Kopra, kjer smo se ponovno naužile sončka, morja in najboljšega sladoleda!!! 😀

Res sem vesela, da smo se s puncami dobro ujele. Vsaka je po svoje tako različna, da se mogoče nikoli v življenju sicer ne bi srečale, a je ravno v tem čar, da se je zanimivo spoznavati, slišati različna mnenja, se smejati različnim načinom humorja, tkati prijateljstva. Verjamem, da nas čakajo še vse mogoče situacije in težke okoliščine in hkrati vem, da jim bomo skupaj kos. Zato, ker imamo najbolj YOLO in zabavno šefico Moniko, ki tako dobro skrbi za nas, simpatično Štajerko Katjo, ki se razneži ob vsakem kužku, ki pride mimo, Gorenjko Saro, ki je kot tiha voda, ki bregove dere in nas preseneti s celo škatlo mufinov s tajskimi zastavicami, Primorko Jelko, ki ravno ob pravem trenutku s Poker Face izrazom na obrazu izusti najbolj smešne izjave, katerim se nato smejimo.

2018-07-06T14:52:31+00:00

Komentiraj