Res je neverjetno, kako je svet povsem drugačen, ljudje in kultura popolnoma različni, a Bog in Božja ljubezen ostajata enaka.

Na misijonu sem se zavedala svoje šibkosti in se vadila v izročanju Bogu vsak dan znova. In moram reči, da naš Bog ne razočara!

Ko se prijaviš, se ti morda zdi, da to ni zate, da nisi dovolj premislil, ampak najboljši nasvet, ki ga lahko kdorkoli da, je ta, da samo greš. In izbereš vihar. Tedaj veš, da deluješ v moči Tistega, ki je višji od tebe.

Šest tednov v Indiji mi je dalo vedeti, kako zelo rada imam Slovenijo: čistočo, naravo, slovenski jezik ter urejen promet. Sedaj, ko sem v Sloveniji, šele vidim, kako rada imam Indijo: indijske otroke, učinkovite indijske metle, preprostost ter odprtost ljudi.

Kar težko je z besedami opisati vse tiste nasmeške na obrazih, drobne roke, ki te močno objamejo in iskrive oči, iz katerih sije veselje in ljubezen. Lahko rečem samo to, da zdaj razumem prostovoljce prejšnjih let, ki rečejo, da so na Madagaskarju pustili delček srca.

Madagaskar se je izkazal kot kraj velikih nasprotij. Ljudje v raztrganih oblačilih, vendar z jasnino in odločnostjo na obrazu. Otroci s praznimi želodčki, ampak tako iskrivimi in veselimi pogledi. Graščine v vsem zahodnem blišču in lesene kolibe, ki trepetajo pred prihajajočim ciklonom. In jaz, razpet med dva svetova ter izkušnja misijona, ki ta dva svetova povezuje, da se lahko drug od drugega učita.

Trdo delo, borba proti korupciji in veliko vložene energije z minimalnim napredkom, to je realnost njihovega življenja. Ta izkušnja je razblinila moja idealizirana pričakovanja o poklicu misijonarja. Predvsem pa mi je pomagala začrtati smer svoje prave poklicanosti, saj sedaj doma iščem svojo Pamplono.

Eden od mojih najdragocenejših spominov iz Ukrajine je videti združene vernike štirih različnih veroizpovedi v skupni molitvi, molitvi za mir. Bog nas res zna združevati in povezovati na najbolj nenavadne načine.